Kot literarni kritik sem vajen analitičnega branja, ki spodbuja razpravo, a enkrat za spremembo sem se knjige lotil s cenzorskim očesom in podčrtaval primere sovražnega govora.
A za moje oči je bilo vse to le ničvredna kulisa, če se pred njo ni pojavil on. Živela sem samo še za ukradene trenutke, ko je postal sredi moje čevljarnice na prostem in izmenjal z mano nekaj besed.
Ko se je prikazala Ž., je bilo takoj vse jasno: bila je pijana in razrvana, sicer ne zanemarjena, spodobnega videza, visoka črnolaska, vitke postave, na ošvrk ženska višjega srednjega razreda.
S svojo visoko humanistično držo ne sprevidi, da se je država Slovenija, »svetli cilj, za katerega smo zastavili dobršen del svojih življenj,« spremenila v periferno kolonijo centralistične Evrope.
Domovina je izključno individualna izkušnja, zato bi se moralo izraz domovina uporabljati izključno nepolitično, ne pa kot nasilje nad vsem, kar ni naše.
Da, lepota. Sliši se patetično, morda je glas zaostalega, toda prav ta Svetinova zbirka mi je odkrila lepoto v poeziji – namreč estetizirano, senzualizirano lepoto.
