V pičlih sedmih letih smo se torej obogatili kar s tremi obširnimi epskimi stvaritvami, in to mi, Slovenci, ki se sicer imamo za izrazito liričen narod z osebnoizpovedno poezijo kratkih oblik.
Slavenka Drakulić torej kot deklarirana feministka, za katero je osebno hkrati tudi politično in je pisanje o položaju ženske ter njenem telesu v prvi vrsti politično dejanje, z zgodbo o Milevi Einstein izpolnjuje horizont pričakovanja.
Nekateri romani so dogajalno in sporočilno sploščeni, le najboljši pisatelji tako dobro ponaredijo življenje, da ponaredek premore časovno globino, ki nudi prostor spoznavnim in etičnim izkustvom višjega kova.
Glej intervju z Andrijem Ljubko Hvala bogu nisem dokončal svoje revolucionarne pesmi, objavljen 16. marca 2018 http://vrabecanarhist.eu/o-metamodernisticni-iskrenosti-in-o-sodobni-ukrajini/