/ 

1. september 1939, W.H. Auden in smisel medsebojne ljubezni

Nikolai Jeffs – Wystan Hugh Auden – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

LITERARNI KOLEDAR

WYSTAN HUGH AUDEN – 1. SEPTEMBER 1939

W.H.Auden, 1956, fotografija George Cserna.

Prvega septembra leta 1939 je v Evropi izbruhnila vojna in W. H. Auden je o tem dnevu napisal eno svojih najbolj znanih pesmi.

Od januarja 1939 je bil angleški pesnik W. H. Auden (1907–1973) v ZDA. Bil je zaljubljen in v stalni zvezi z ameriškim pesnikom, libretistom in prevajalcem Chesterjem Kalmanom (1921–1979). Prvega septembra istega leta so nemške čete prečkale poljsko mejo in prodrle v notranjost države. Poljski zaveznici Velika Britanija in Francija sta Nemčiji napovedali vojno. Tega dne, torej na prvi dan druge svetovne vojne, se je Auden odpravil v gejevski bar Dizzy Club, ki je bil znan po tem, da si tam lahko dobil hitri zmenek. Drugače rečeno, lahko si na sveže spoznal nekoga za takojšni in hitri fuk brez nadaljnjih in morebitnih medsebojnih obvez. In zato, ker vem, da je termin hitri fuk nespodoben, tema pa je vendarle resna, naj ob tem dodam, da ga uporabljam strogo analitično in brez kakršnihkoli moralnih konotacij.

Auden je v baru  zagotovo popil sorazmerno veliko alkohola. To lahko mirne duše sklepamo zato, ker so bile Audnove pivske navade pač takšne in bi bilo zelo nenavadno, če ga tistega dne ne bi. In četudi alkohol marsikdaj odpre pot do težko dostopnega, če ne celo povsem vase zaprtega, več o Audnovem obisku bara ne vemo.

Še več, ko Auden v prvi kitici pesmi 1. september 1939 postavi bar kot prizorišče pesmi, bara ne poimenuje. Njegov prvoosebni lirski subjekt sedi »v eni od beznic/ na dvainpetdeseti ulici,/ preplašen in begav«, radijski valovi so polni »jeze in strahu« ter poleg vsega drugega, o čemer govori prva kitica pesmi, se ta zaključi z ugotovitvijo, da »neizrekljivi smrad smrti/ skruni septembrsko noč«.

Nadaljevanje pesmi bi lahko bilo zelo enostavno: nekaj verzov o potrebi po enotnosti, pogumu in neomajnosti, dokler se ne izbojuje zmaga. Pa tudi obratno. Nadaljnje kitice bi lahko pokazale, da imamo opraviti z nizkotnostjo, strahopetnostjo in nehumanostjo sovražnika. Je brezobziren in krvoločen. To je ključno. Pokazati bi morale, da je sovražnik brez vsakršnega pomisleka pripravljen streti, uničiti in izbrisati tvojo kulturo in skupnost, ki ji pripadaš. Tako bi bilo treba nujno spesniti zato, ker je bilo treba bralce (predvsem mlade in vojaško sposobne fante) prepričati, da brez večjih pomislekov strejo, uničijo in izbrišejo sovražnika, pa četudi lahko pri izvrševanju te naloge sami umrejo.

Toda ali je za Audna tako morebitno pesniško hujskaštvo častna in veljavna možnost? Nesmisel prve svetovne je bil zanj povsem nedvoumen že zaradi vojne same po sebi pa tudi zato, kako so ta nesmisel presunljivo in prepričljivo opisali Wilfred Owen (1893–1918), Siegfried Sassoon (1886–1967) in drugi britanski (protivojni) pesniki prve svetovne vojne.

Razumevanje nekaterih nadaljnjih vojn pa tudi ni bilo težko. V času španske državljanske vojne (1936–1939), ko se je fašistični general Franco uprl legitimno izvoljeni vladi republike, se je Auden mudil v Španiji. Prav tako je bil neposredna priča japonski imperialistični okupaciji Kitajske. Tu ni treba dolgo premišljevati o tem, onem in tretjem. Auden je podprl špansko republiko in kitajski boj.

Ob izbruhu druge svetovne vojne so ZDA ostale nevtralne in Auden je vojno v Evropi motril od daleč. Druga kitica 1. septembra 1939 tako predstavi širši kontekst, ki je pripeljal do vojne:

»Eksaktna učenost lahko
razkrije vse to skrunjenje
od Lutra pa do sèm,
ki pahnilo je kulturo v norost,
dožene, kaj pomeni Linz,
iz kakšne sile podobe
je zrasel psihopatski bog:
jaz in javnost veva,
kar vsak šolar se uči,
da tisti, ki ga prizadene zlo,
z enakim zlom odgovori.«

Opraviti imamo z idealističnim kulturalizmom: protestantska reformacija je bila izhodiščni dejavnik nadaljnje patologije celotne nemške kulture, ki je tudi ustvarila psihopatskega boga. Gre za Hitlerja, ki je formativni del svojega življenja (1898 – 1907) preživel v Linzu. Poleg tega lahko prepoznamo še posredno esencializacijo (vse Nemce in Nemke druži ista bit), homogenizacijo (nemška kultura je enotna in navznoter nediferenciarna) in hierarhizacijo (če je nemški Drugi kolektivno nor, je angleški Jaz, ki to ugotavlja, individualiziran, razumen in zatorej večvreden).

Kaj se dogaja? Sprva se zdi, da gre za v vojni prevladujočo (pre)enostavnost – elementi obtožbe, kakor jih ponuja Auden, nakazujejo način kaznovanja – kolektivni krivdi vseh Nemcev in Nemk zaradi Hitlerja in za vojno bo sledilo kolektivno kaznovanje. Toda v resnici Auden vse to odpravi. Pravzaprav gre za zelo pavšalna dognanja eksaktne znanosti (v tem kontekstu je ta oznaka mišljena ironično). Namesto njih Auden vpelje enostavnost drugačne vrste. Če zlato pravilo pravi, da se obnašaj do drugih tako, kot bi si želel, da se oni do tebe, potem imamo opraviti z inverzijo tega pravila: zlo proizvede zlo. Slednje je ključno za razumevanje vzrokov za vojno. Na katero zlo Auden konkretno misli, ne vemo. Verjetno pa ne bi brcnili v temo, če bi rekli, da gre za versajsko mirovno pogodbo (1919), ki je Nemčijo ponižala, jo pahnila v hudo gospodarsko krizo in  (so)proizvedla razmere, v katerih je lahko nacizem uspešno pridobival podporo. Če je temu res tako, je ta vpeljava zunanjega dejavnika vzpona nacizma sredstvo desencializacije in dehomogenizacije Nemcev in Nemk.

Ko se je Auden opredeljeval do poezije drugih, ga je najbolj zanimalo dvoje: kako pesem deluje na tehnični ravni oziroma kot »verbalni aparat« in »kakšen tip človeka naseljuje to pesem«. Audna so torej zanimala moralna vprašanja, ki jih podaja vsebina, vprašanja dobrega in zlega, pa tudi tega, kaj ta tip človeka v pesmi »skriva pred bralcem« in »kaj skriva celo pred samim seboj«.

A če ti vprašanji uporabimo za Audnov primer, to neizogibno sproži nadaljnje vprašanje: kaj storiti z njegovim nasvetom, ki se glasi »Nikoli ne piši iz glave, piši iz svojega kurca«? Takšen recept vodi v še nadaljnjo zagato, saj nas sili, da moramo povsem resno vzeti vprašanje, ki je mučilo angleškega slikarja Davida Hockneyja, ko je dobil nalogo, da nariše Audna. Hockney pravi: »Neprestano mi je hodilo po glavi, kakšna so njegova jajca, če je njegov obraz tak, kakršen je?«

W.H. Auden, 1964, fotografija John Kjellström.

Ravno zato, ker ne moremo odgovoriti na Hockneyevo vprašanje, je to pravzaprav dobro in trdno vodilo za naprej: vedno bodo obstajale luknje v znanju, v katere bo težko do konca prodreti in ki jih bo težko zapolniti. Vedno bo ostalo nekaj skritega in zakritega, nekaj kar ne bo kratkomalo obelodanjeno javnosti. Torej, kakor je bilo razvidno že iz uvodnih vrstic tega pisanja, čeprav je povsem nedvomno, da je bil Auden v Dizzy Club s kurcem, tega kurca ne bomo našli v 1. septembru 1939, vsaj ne v neki bolj neposredni obliki, v kakršni bi ga lahko prepoznali in vzljubili. In tudi marsikatera sicer obelodanjena in neposredna referenca v pesmi bo ostala nerazumljena in ne takoj prepoznavna.

A morebitni manko lahko zapolnimo tudi drugače. Referenčni knjigi za razumevanje Audna in njegove ustvarjalnosti sta W. H. Auden: komentar (W. H. Auden: A Commentary, 1998) Johna Fullerja in kritična biografija Zgodnji Auden, kasnejši Auden (Early Auden, Later Auden, 2017) Edwarda Mendelsona, ki združuje obe prej posamično izdani biografiji (1981, 1999). Fuller in Mendelson ponujata veliko intrigantnih podrobnosti ter tudi bolj na široko in odlično osvetlita dano tematiko.

Namreč ni povsem samoumevno, da vsak prepozna Audnove navedbe, razvozla vse aluzije ali razume njegove verze. Povezava med Hitlerjem in Linzom mi že ni bila znana. In če vem, kdo je bil Tukidid (grški zgodovinar, avtor Zgodovine peloponeških vojn), na katerega se Auden sklicuje v tretji kitici, sta mi Vaslav Djagilev (poljski baletnik, 1889–1950) in Sergej Pavlovič Nižinski (ruski ustanovitelj in vodja Ballets Russes, 1872–1929), ki se pojavita v šesti kitici, bolj oddaljena.

Ne bom trdil, da ne guglam in vikipediram, ko iščem pomen. Ne bom tajil, da sem se tu ali tam zatekel k Fullerju in Mendelsonu. Študiji nista samo municiozno napisani in obsežni, temveč tudi zelo tehtni. V broširani izdaji ima Fuller šesto trinajst strani in tehta osemsto triindvajset gramov, broširani Mendelson pa ima osemsto petindevetdeset strani in tehta tisoč enainšestdeset gramov. Skratka, ne samo vsebinsko, tudi drugače imamo opraviti z impozantnimi deli.

Fuller na tehtnici.

Jaz vseeno zagovarjam avtonomijo bravstva, pravico do lastne spoznavne poti: ne bom odpravljal tiranije nekega avtorja kot zadnjega arbitra pomena samo zato, da bi jo nadomestil z dokončno avtoriteto nekega kritika in s težo njegovih besed. Poleg tega velja v obzir vzeti nauk historičnega materializma, da družbena bit določa družbeno zavest: kot nekdo, ki ga že več kot leto in pol muči kronična bolečina v desnem ramenu, sem takorekoč prisiljen, da vedno znova skrbno razmislim, katere knjige bom vzel v roke in katere ne.

Mendelsonova teža.

Študija Iana Sansoma 1. September 1939: biografija pesmi (September 1, 1939: A biography of a Poem, 2019) je bolj prikladna, pa tudi bolj samosvoje demokratična. Izhaja iz petindvajset let trajajoče nezmožnosti avtorja, da bi napisal knjigo o Audnu. Samson se z velikim veseljem daje v nič. V nasprotju z načrtovano knjigo o Audnu, ki bi bila Samsonov magnum opus, imam pred sabo njegov opus minus.

Sansom, ki za analizo vseh devetih kitic 1. septembra 1939 porabi tristo štiri strani, je Tristram Shandy literarne kritike: pri njem se ustavljamo, vračamo in beremo povsem obstranske stvari. Malo pred prvo tretjino knjige Sansom namreč pravi, da so temelji za nadaljnjo razpravo skorajda že položeni. Temelji? In temelji ga spomnijo na to, kako je (ravno zaradi slabih temeljev) nekoč neuspešno postavil zid na svojem vrtu. Proti zaključku študije nam Sansom zaupa, da vodi univerzitetne seminarje o kratkih zgodbah Antona Čehova (1860–1904) in preučuje njihove konce. Ti so v knjigi, posvečeni 1. septembru 1939, tudi dobesedno navedeni. Vse to stori zato, da zaključi, da se pesem »ne konča tako kot kratka zgodba Čehova«.  Sicer Samson o Audnu pove veliko in pestro, a vse to se da povzeti s Samsonovo najbolj jedrnato opredelitvijo Audna, češ, da je »uau!«

Da ne bo pomote, Samson nikakor ni v peresnolahki kategoriji kritikov. Nasprotno. Po eni strani, trdo vezana izdaja njegove knjige tehta štirsto petinšestdeset gramov. Po drugi strani pa je v njej tudi veliko pomembnih biografskih podatkov, pronicljiv kritičnih opazk in govora o recepciji in širši kulturni in politični zgodovini, ki sta aktualni za razumevanje 1. septembra 1939.

Iz Samsona sem pobral tudi to, kje je bil Auden na prvi dan druge svetovne vojne. Podatek je prišel v javnost šele leta 2013, ko je Britanska knjižnica kupila Audnov dnevnik. In frivolnost Samsonovega pisanja je le domnevna, pravzaprav je njegovo pisanje resno zastavljeno, če pomislimo, da knjiga pravzaprav samoozaveščeno opisuje kritiški proces z vsemi dvomi, nezmožnostmi in stranpotmi, ki tvorijo proces razumevanja nekega kulturnega dela, a ki so iz javne obelodanitve tega razumevanja praviloma vedno izključeni.

Skorajšnja polovica kilograma Sansoma.

In tako tudi jaz krmarim med osebnim in družbenim. Seveda me zanima, kaj 1. september 1939 je, ampak pomembno je tudi, kaj pomeni meni, če je ta pomen malček širše relevanten.

V prvi kitici se z besedami »preudarni upi/poníglave dekade hlapijo« pesem ozre nazaj. Tu spomnimo na to, da je “preudarna” strategija, ki si je prizadevala pomiriti nacistično Nemčijo, Britanijo in Francijo, vodila v to, da sta leta 1938 Britanija in Francija prižgali Nemčiji zeleno luč za priključitev Sudestkega dela Češkoslovaške, leto za tem pa za zavzetje še preostalega dela države. Ko je bil leta 1938 v Avstriji Anschlus, se ni zgodilo nič. Britanija in Francija nista nič naredili tudi, ko je leta 1939 fašizem premagal špansko republiko z izdatno pomočjo Nemčije in Italije. Avgusta istega leta sta Nemčija in Sovjetska zveza, ki je do takrat bila pomembna sila mednarodnega anti-fašističnega boja, podpisali pakt o nenapadanju.

Je zgolj nacistična Nemčija predmet kritike v pesmi? Ko Auden opozori na »moč Kolektivnega moža« in na življenje »v vznesenih sanjah« meri na ZDA. Nikoli ugasnjene luči in neprestana glasba poskrbita, da ostanejo Američani zaslepljeni in brez dejanske vednosti o stanju sveta. Tisti, ki so se na prvi septembrski dan leta 1939 znašli v beznici na dvainpetdeseti ulici, »se oklepajo vsakdana«. Problematizirana je tudi teleologija apriornega in vedno pozitivnega zgodovinskega razvoja. Vera v trdo delo in v malomeščansko nuklearno družino je oblika lažne kreposti. No, vsaj tako jaz razumem vse to.

Navkljub vznesenim sanjam, ki prevevajo nevtralne ZDA, »iz zrcala bolščita/ obraz imperializma/ in mednarodna krivica«. Britanija in Francija sta se zoperstavili teritorialnim ambicijam nacistične Nemčije, vendar sta bili tudi sami kolonialni sili. Po prvi svetovni vojni in z versajsko mirovno pogodbo leta 1919 sta se britanski in francoski imperij še povečala. V svoje ozemlje sta namreč vključila dotedanje nemške kolonije in nekdanje posesti otomanskega cesarstva. Tamkajšnjih domačinov in domačink ni nihče vprašal, ali se s tem strinjajo, kajti ve se, da bi bili proti. In ko je nacistična Nemčija napadla Poljsko z Zahoda, je postala Sovjetska zveza nova imperialistična igralka na mednarodnem prizorišču, saj je istočasno napadla Poljsko z Vzhoda.

Ko berem 1. september 1939, ne morem mimo tega, kaj se je dogajalo med drugo svetovno vojno in po njej. Proti nacistični Nemčiji, fašistični Italiji in imperialistični japonski se je v britanski vojski borilo kakšnih petnajst milijonov kolonialnih vojakov. Razen tistih, ki so prihajali iz Kanade, Južne Afrike, Avstralije in Nove Zelandije, velika večina teh vojakov ni bila belih. Tudi vrste svobodne francoske vojske so polnili vojaki iz kolonij. Ni pomembno, komu so kolonije pripadale, v vseh je vladala rasna segregacija. Tako je bila po koncu vojne – pomembni izjemi sta bili Indija in Palestina – ideja, da bi Britanija, Francija pa tudi Belgija in Nizozemska vrnile domačinom in domačinkam njihova okupirana ozemlja, oblastem rahlo odveč. Tako odveč, da ni bilo druge alternative kot te, da so se nastale v Vietnamu, Indoneziji, Alžiriji, Maleziji, Keniji, Ednu in drugod antikolonialne in nacionalno osvobodilne vstaje. Te pa so kolonialne oblasti krvavo zatirale.

Kaj ima to zveze s Slovenijo, kjer živim? Oče moje partnerke Lilijane je iz Krasa. Prvi zavezniški vojaki, ki jih je spoznal v drugi svetovni vojni, so bili z indijske podceline. Bili so zelo prijazni ljudje. Ponudili so mu, da poizkusi njihovo začinjeno kuho. Kaj so bili? Hindujci, Sikhi, Muslimani …saj ni pomembno. Pomembno je to, da so mnogi od njih umrli pri osvobajanju Italije in osvobajanju tistih delov Slovenije, ki so bili del takratne Italiji. Zato je toliko bolj nevljudno, da se danes njihovim rojakom in rojakinjam, ki preko Slovenije potujejo kot migranti, omejuje pravico do svobodnega gibanja.

In ZDA? V vojno je vstopila leta 1941 po japonskem napadu na Pearl Harbour. V boj proti nacizmu, fašizmu in imperializmu se je ZDA podala kot država, v kateri so v nekaterih zveznih državah veljali zakoni segregacije med belci in Afroameričani še iz časov, ko se se je Hitler šele rodil (1889). Na začetku vojne so ZDA zaprle v koncentracijska taborišča več kot stodeset tisoč njenih državljanov in državljank japonskega rodu. Potem, ko je 6. in 9. avgusta leta 1945 letalstvo ZDA odvrglo atomski bombi na japonski mesti Hirošima in Nagasaki, zaradi česar je takoj umrlo več kot sto tisoč ljudi, je nigerijska feministična in socialistična aktivistka Funimulayo Ransome-Kuti poklicala britanskega okrajnega komisarja v Abeokuti, Nigerija, in ga kratko malo nadrla. Takole v svoji avtobiografiji Aké (1981) ta klic opiše njen nečak, pisatelj Wole Soyinka:

»Morali ste jo odvreči na Japonsko, a ne? Zakaj je niste odvrgli na Nemčijo … Prekleto dobro veste zakaj. Zato, ker je Nemčija bela rasa, Nemci so vaši rojaki, medtem ko so Japonci samo umazani rumeni ljudje. Ja, to drži, to je resnica, ne je zanikati! Odvrgli ste tisto nehumano orožje na človeška bitja, na gosto naseljena mesta … Ja, prekleto dobro veste kaj bi morali storiti, če ste iskreno želeli, da se predajo. Lahko bi jo odvrgli na eno izmed njihovih gora, v morje celo, kamorkoli, kjer bi oni videli, kaj bi se zgodilo, če bi vztrajali z vojno, ampak namesto tega ste izbrali naseljena mesta. Poznam vas, belo mentaliteto: Japonci, Kitajci, Afričani, mi smo vsi podljudje. Če bi vam to ustrezalo, bi odvrgli atomsko bombo na Abeokuto ali katerokoli kolonijo.«

Kaj storiti? Orožarna, iz katere jemlje Audnov prvosebni lirski subjekt, da bi se zoperstavil povprečnežu na eni strani in oblasti na drugi, je navidez skromno založena. Pravi namreč »Vse kar imam, je glas,/ da odvije prepognjeno laž/«. Osebni zgled torej ne more biti sredstvo avtentičnosti, nasprotovanja in demistifikacije (zakaj ne?). Različne konkretne (bodisi individualne bodisi kolektivne intervencije) tudi ne morejo biti sredstvo nasprotovanja (zakaj ne?).

Ostaja le glas, kar je v bistvu zelo prikladno za pesnika, saj ga po eni strani odvezuje od drugih načinov sodelovanja v procesih družbene spremembe, samo literarno besedo pa vzpostavi kot privilegirano polje, v katerem je mogoče te procese motriti in usmerjati. Osma kitica pravi naslednje:

»Države kot take pač ni
in nihče ni otok sam zase;
lakota ima le en obraz
za občane ali varnostne organe;
smrt premagamo samo z ljubeznijo.«

Če že ne prej, potem tu postane jasno, zakaj v 1. septembru 1939 ne bomo našli Audnovega kurca. Auden izpostavlja agape (brezpogojno ljubezen do drugega), ne pa svobode spolnega poželenja, kot zdravilo, s katerim premagati vsa nelagodja kulture. Auden je zelo dobro vedel, o čem govori. To ljubezen je začutil poleti leti 1933, ko je spontano spozal, »kaj pomeni ljubiti svojega bližnjega kot samega sebe« in je o tem tudi napisal pesem Poletna noč (1933).

A nekaj se je vendarle zalomilo. Sama izhodiščna pozicija, iz katere je Auden napisal, da »smrt premagamo samo z ljubeznijo«, zanj ni bila sporna, upravičenost izrekanja moralnih zapovedi prav tako ne. Problem je bil drugje. Namreč, misel, da »smrt premagamo samo z ljubeznijo«, je bila plehka in neresnična. Tako ali drugače smrti ne moremo ubežati. To, da ljubimo ali ne, prav nič ne pomaga. Na koncu umremo.

Zato je Auden to vrstico revidiral in namesto »We must love one another or die« zapisal: »Moramo drug drugega ljubiti in umreti« (»We must love one another and die«). A to je tudi rahlo brez veze, kajti imperativ medsebojne ljubezni obvisi v zraku. Zakaj ljubiti? Kajti, če je smrt neizogibna, zakaj si ne bi raje namešali koktejl individualizma Maxa Stirnerja (1806–1856), filozofije Friedricha Nietzscheja (1844–1900), egoizma Ayn Rand (1905–1982), ekistencializma Jean-Paul Sartra (1905–1980) in kulturne antropologije Ernesta Beckerja (1924–1974)? Tako okrepčani, lahko mobliziramo prav vsa sredstva, ki so na voljo, da se imamo čim boljše, čim dlje, za čim manj, in to ne glede na druge okoli nas.

W.H. Auden, Collected Shorter Poems 1927—1957, 1964.

Kaj pa je naredil Auden? V izdaji Audnove izbrane kratke poezije, ki ga je naredil sam Auden (Collected shorter poems 1927–1957, 1966), 1. septembra 1939 ni, kakor tudi ni Španije in nekaterih drugih njegovih znanih pesmi. Vodilo je bilo jasno. Vse pesmi, ki so bile, kakor sam pravi, »nepoštene, neolikane ali dolgočasne«, je zavrgel oziroma črtal iz svojega uradnega kanona.

Španija (pesem je bila napisana leta 1937 v podporo republikanski strani v času španske državljanske vojne) je doživela hud napad britanskega pisatelja Georgea Orwella (1903–1950). V nasprotju z Audnom, ki je pohajal malo naokoli po Španiiji, se je Orwell dejansko boril na fronti. Španija ga je razjezila, ker je Auden v njej pisal, da vojna zahteva »zavestno sprejetje krivde pri nujnem umoru«. Orwell je menil, da to lahko napiše samo nekdo, ki mu ni treba ubijati.

Toda, ko je Auden utemeljeval, zakaj Španije ni vključil v izbor, razlog ni bila vrstica o nujnem umoru (ki sicer zveni srhljivo stalinistično), temveč so ga motili verzi, ki pravijo da »zgodovina poražencem/ morda poreče Žal, vendar ne more pomagati niti odpustiti.« Misel, z njo pa celotna pesem, je bila za Audna nesprejemljiva, ker je »enačila dobroto z uspehom«.

Auden je leta 1937 na tako formulo pristal. Dve leti kasneje, ko je republika poražena, pa je postalo jasno, zakaj bo postala nesprejemljiva. Domnevna sredstva sprave sveta so namreč ta svet razdvajala. Vzhajajočo samo-legitimizacijo pesniškega glasu kot edine vredne oblike zoperstavljanja, kakor to postavi osma kitica 1. Septembra 1939, nadomesti projekcija bolj egalitarne skupnosti, ki jo najdemo v deveti oziroma zadnji kitici pesmi. Auden piše takole:

»Nebogljen pod plaščem noči,
leži naš svet v omami;
vsepovsod, navkljub temu,
ironične svetlobne osti
poblisnejo, ko si Pravični
predajo sporočila:
naj še sam, ki sem kot oni
iz Prahu in Erosa ustrojen
in ki me oblega isti par –
zanikanje in obup,
pokažem pritrdilen žar.«

Ko Auden to piše, je skupaj z malo pred tem umrlim irskim pesnikom W.B. Yeatsom (1865–1939) in američanom T.S. Eliotom (1988–1965) najpomembnejši anglofonski pesnik svoje dobe. Toda v trenutku iztekanja pesmi je lirski subjekt vendarle skromen. Ne vidi se kot del skupnosti Pravičnih. Ni še tam, ni še prispel. Čeprav bi subjekt rad bil del te skupnosti, je zaenkrat še vedno zunaj nje. Poleg tega pa Pravični sploh niso samo pesniki. Kaj so? Kdo so? Nič od tega ne vemo. Vemo le, da so raztreseni po celi Zemlji: niso zamejeni ne z mejami nacij, ne s frontami. Njihovo pravičnost definira družbena pozicija distance, ki se vzpostavlja z ironijo njihovih sporočil. Tehnika in forma teh sporočil nista pomembni, kakor ni pomemben žanr sporočil, naj gre za govor, poezijo, romanopisje, dramo in druge raznovrstne diskurze.

Pomemben je trop in njegov naklon, ki ni ne solipsističen ne eskapističen, pač pa ironičen in ravno kot tak tudi pritrdilen. Res je, da ironija zanika sprejetje sveta, takega kot je, in da vzpostavlja dvom. V nasprotju s cinizmom, ki zavrne vsakršno možnost po izboljšanju sveta, kajti ta je neizbežno pokvarjen, ironija zavrne obstoječe stanje stvari, ker predpostavlja, da je drugačen svet vendarle možen. A ironija nič ne zapoveduje. Dvoumje, ki jo zaznamuje, ji namreč onemogoča, da bi orisala alternativni svet. Če svet ni v skladu s samim seboj, je naloga, kako to neskladje popraviti, prepuščena individualni izbiri. Ideal ironije rešuje pesmi. Kljub določeni intelektualni aroganci, težko prepoznavnim aluzijam in elitizmu, ki dodobra načne status pesmi kot javno-politične intervencije, je 1. september 1939 vendarle demokratičen v tem, da pesniku ne pripisuje apriorno večvredne vloge v procesu družbenih sprememb. No, vsaj tako jaz razumem vse to.

1. september 1939 je slovo Audnovemu zgodnjemu obdobju, ki je zaznamovano z bližino psihoanalizi in marksizmu in vlogo političnega poeta oziroma glasnika svoje generacije. Auden je priznal, da se je preselil v ZDA ravno zato, da ne bi več pisal pesmi, kot je 1. september 1939. In v ZDA se je tudi leta 1940 spreobrnil in postal kristjan.

Po vojni je Auden napisal Čas tesnobe (The Age of Anxiety, 1947), ki je prav tako kot 1. September 1939 na začetku umeščena v nek bar v New Yorku. Vojna ni rešila problemov družbe. Ni težko razumeti, zakaj bi temu bilo tako. Vsaka vojna ne zadeva samo uničenja sovražnika, je tudi proces lastnega razčlovečenja in razpada domače skupnosti. V Gotovem svetu (A Certain World, 1971), knjižni izdaji beležke, v katero si je Auden zapisoval svoje misli o raznih temah in prepisoval zanj pomembne odlomke proze in poezije drugih avtorjev in avtoric, je navedel prigodo vojaka iz prve svetovne vojne. Ta se vrne iz fronte in, ko ga vprašajo, kakšna je videti vojna, jim odgovori, da je »grozna!«. Tej ugotovitvi pa prida še dve: »Hrup! In ljudje!« Ja, mnogi ljudje so v vojni grozni in se obnašajo na povsem nesprejemljiv način. In tu ne gre zgolj za tiste, ki te želijo na razne načine ubiti. Med nesprejemljivimi zna biti kar nekaj tvojih tovarišev in prijateljev.

Še ena misel o vojni, ki se je Audenu zdela relevantna in govori o razpadu lastne skupnosti, pripada pa francoskemu matematiku in filozofu znanosti Bernardu Le Bouvieru de Fontenelleu (1657–1751), se glasi takole: »Sovražim vojno: uniči konverzacijo.« Ta opazka ni tako plitka, kot se zdi. Če bi se konverzacija nadaljevala, ne bi bilo vojne. In če ne bi bilo vojne, ne bi bila prevladujoča tema vsakršnega družabnega stika opredeljevanje do nje, do naših in do njihovih.

W.H. Auden, A Certain World: A Commonplace Book, 1971.

Kako prijetno je med vojno imeti možnost pozabiti na vojno. Nekega popoldneva je k meni na obisk prišel takrat rahlo stresirani, danes že pokojni, Uroš Mozetič. S sabo je imel svoje prevode Audnovih pesmi, ki so kasneje izšli v zbirki Lirika (1994) in iz katere tudi črpam navedke iz Audnove poezije. Povprašal me je, kakšno je moje mnenje o nekaterih njegovih prevodnih rešitvah in če imam morebitne alternativne predloge. Žal pa je to pravzaprav vse, kar lahko o tem napišem. Kdo je kaj upošteval in čemu je ugovarjal, se ne spomnim. In tudi drugače se ne morem spomniti niti ene podrobnosti popoldneva, ki sva ga skupaj z Audnom preživela Uroš in jaz. Toda, ko danes ponovno berem 1. September 1939, vem, kje bi predlagal kaj drugega. Kaj bi predlagal, pa je stvar nadaljnje debate, ki je ne more biti.

Širši družbeni kontekst, ko je Uroš prišel k meni na obisk, je vplival na to, kako razumem 1. september 1939. Takrat sta na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini divjali vojni. Nisem bil brezbrižen. Sploh ne. Na svoj dom sem sprejel begunce. Mario je bil Hrvat iz Dubrovnika, čigar ljubimec je bil Srb iz Beograda. Kljub okoliščinam sta pogumno premagala edino zares ključno razliko, ki je vedno znova grozila, da ju razdvoji – to, da je bil en filozof, drugi pa filolog. Za neko razširjeno družino iz Bosne sem bil garant za bivanje v Sloveniji. Bil sem tudi drobni in stranski igralec v raznih mirovnih in transnacionalnih iniciativah. Če je bilo le mogoče, sem kritiziral vsakršne nacionalizme in vse vojaške mašinerije. Včasih mi je uspelo to povedati bolj javno in izven gostiln, v katerih sem zelo uspešno skrival svoj talent. V svojem angažmaju proti vojnam v nekdanji Jugoslaviji sem torej naredil veliko več, kot so storili mnogi drugi, ki so v tistem času živeli in delali v Sloveniji, toda vendarle bistveno manj, kot bi lahko. Sram me je.

A navsezadnje samokritiko vendarle premaga samoljubje. Funkcija zgornjega odstavka je prej ko slej ista kot funkcija odstavka pred njim. Sedaj lahko s svojim pisanjem moj morebitni prispevek k Mozetičevim prevodom Audna in dejavnost med vojnami v nekdanji Jugoslaviji vendarle prestavim iz nikoli napisane fusnote k zgodovini v ta tekst. In morda je Auden tudi sicer le izgovor in sredstvo, da se iz relativne obskurnosti nekega predavatelja, ki ima vendarle čast, da poučuje na najboljši univerzi v Kopru ob tem pa še na najboljši univerzi v Ljubljani, tudi Jaz preklaficiram v Avtorja? Mar ni najdalje še smiselno, da mobiliziram prav vsa sredstva, ki so mi na voljo, da mi družba, v kateri živim, izrazi priznanje za moj obstoj, misel in delo?

Po napadu na Svetovni trgovinski center v New Yorku 11. septembra 2001, se je pesem 1. september 1939 pošiljalo po elektronski pošti, fotokopiralo in faksiralo. Zaokrožila je po New Yorku in še dlje. O njej je bilo govora na radiu in televiziji. Uspešno je torej nagovorila občutja mnogih bralcev in bralk, kajti drugače ne bi postala tako popularna, kot je.

Nujnost razumevanja širšega konteksta vojne, uvid, da bodo tisti, nad katerimi je storjeno zlo. zlo tudi počeli, relativizacija domnevno absolutnih razlik med “nami” in “njimi”, zavrnitev vzpostavitve kolektivne krivde in kolektivnega kaznovanja,  notranja kritika plehkosti sodobne družbe, kritika antifašističnega boja kot posredne oblike legitimizacije imperializma – na vse to opozarja 1. September 1939 – je lahko orožje v kritiki vojne proti terorizmu (War on Terror), ki so jo kot odgovor na napad na Svetovni trgovinski center sprožili šef ZDA Dick Cheney, državni sektretar za obrambo Donald Rumsfield in glavni tajnik ameriške oblasti George W. Bush. Ta vojna, v kateri je bila Slovenija zaveznica ZDA in ki je vključevala imperialno okupacijo Afganistana (2001) in Iraka (2003), je ubila več nedolžnih ljudi, kot jih umrlo 11. septembra 2011. Ta vojna še dandanes ubija in še vedno seje zelo plodna semena nadaljnjega ubijanja in vojn.

Kaj še storiti? V kontekstu začetka, poteka in konca druge svetovne vojne, v kontekstu vojn v nekdanji Jugoslaviji, v kontekstu napada na Svetovni trgovinski center, pa tudi v kontekstu časa, v katerem to pišem (konec poletja 2020), velja Audnovo misel, da smrt premagamo samo z ljubeznijo, odrešiti.

Problema individualne smrtnosti ne moremo rešiti. Lahko pa časovno ovrednotimo primernost njenega nastopa. V tem smislu lahko Audnov klic razumemo kot, da če ne bomo našli alternative vojni (ljubezen), bomo zaokrožili navzdol v spirali medsebojnega pobijanja in mnogi bodo umrli prej, kot bi sicer. Druga možnost pa je, da vzamemo v zakup, da sta posameznik ali posameznica nujno smrtna, a življenje kot tako se nadaljuje. Kolektivni subjekt človeštva je zatorej nesmrten.

Ali pa tudi ne. Kajti po letu 1945 z nastopom atomskega orožja in totalne nuklearne vojne je možnost uničenja celotnega človeštva več ali manj postala realnost. Če se človeštvo ne bo med sabo ljubilo, bo izumrlo. Enako je z globalno ekološko krizo in do neke mere tudi s raznimi pandemijami, ki pestijo svet, vključno s Covidom-19. Če ne bomo našli kolektivnih in globalnih rešitev za kolektivne in globalne probleme, tvegamo, da kolektivno in globalno propademo. Iskanje rešitev, ki izhajajo iz predpostavke medsebojne ljubezni, se mi ne zdi niti najmanj patetično ali sentimentalno. Zagotovo je lahko morebitni uspeh teh rešitev mnogo večji, če vsak ve, da je ljubljen in ljubeč del skupnosti, v imenu katere se te rešitve udejanjajo.

       

     

      

Preostali prispevki in literatura na portalu

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

   
Nikolai Jeffs – Wystan Hugh Auden – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

     

Nikolai Jeffs
O avtorju
Nikolai Jeffs je diplomiral in doktoriral na Univerzi v Essexu, Združeno kraljestvo. Od leta 2001 honorarno predava na Filozofski fakulteti v Ljubljani, od leta 2011 pa je zaposlen na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. Med drugim je bil sourednik pionirskega zbornika Afrike (skupaj s Borutom Brumnom; 2001), urednik Zbornika postkolonialnih študij (2007), soavtor eksperimentalnega dokumentarnega filma “Borili se bomo proti njimi…”: Kriki k razumevanju starega nasilja nove Evrope (skupaj s Andrejem Pavliščem, 2004) in sokustos razstave umetnosti ovitkov vinilnih plošč Artcoustics (skupaj s Guyem Schraenenom in Božidarjem Zrinskim, 2007). Je avtor številnih člankov in poglavji v monografijah o anglofonskih in postkolonialnih literaturah in formacijah, novih družbenih gibanjih in popularni kulturi. Nikolai Jeffs deluje kot javni intelektualec in na prireditvah in v medijih redno predstavlja, komentira in analizira razne družbene, kulturne in poiitične pojave.