Aleš Jelenko o poslanih pesmih
Tudi tokrat iščem neko novo poetiko (podobno kot v Prvinski govorici), saj sem prepričan, da se mora poezija vselej gnesti in oblikovati. Pesmi so na meji (ne)izrekljivega, kar jih loči od neke vsakdanje govorice. To pa je, če poenostavimo, tudi eden izmed namenov poezije same.
***
Izvzeta
Moj jezik ni
tvoj;
nisva! –
lllllllllllllllllllllllllsem neologizem
lllllllllllllllllllllllll(brez tebe … ti
lllllllllllllllllllllllllsi zunaj hiše).
Veš, zenica lahko strelja skozi vrata,
lahko,
a je les (pre)debel za
tvoj vstop;
streljaš slepe naboje!
Tebe:
veter plapola v tišini.
Mene:
ritem plapola v vetru.
Ne govoriva,
llllllllllllllllllllllllllllto sem zgolj
lllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllljaz.
***
Teleskop Hubble
Resnica je nična!
Pojmujemo nepojmljivo: še zvezda se
lllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllseseda v točko.
Zgoščevanje snovi rojeva
ubesedeno formo, napihuje
toploto ter sprošča delce.
Kje je šele tvoj obraz?
Kje je šele moj obraz?
Če obstajam, to pomeni,
da sem ničen!
Še čas je hipotetičen nastavek …
llllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll… in besede.
***
S šestilom si zarisujem meje,
da jih lahko kasneje ugasnem;
priplazi se polkrhka struktura,
ki se z rahlim vbodom
razstavi v Veliko Temo:
neslutena širina,
ne,
slutena širina všita
v očesno ožino.
Brezciljno potovanje zame!
***
Zidati tempelj, zase,
zate,
onstran minljivosti, slepote,
onstran sebe, obdanega
s pusto materijo.
(Klesati,
klesati nabreklo kožo
in molčati;
s ključem se
odpreti.)
Sezidati tempelj, zase,
zate,
da bi svet postal pozabljen,
da bi jaz postal pozabljen.
***
Odpihuje se, odpihuje,
definicija neskončnosti.
