/ 

Cankarjev smrtni in Solženicinov rojstni dan

    

LITERARNI KOLEDAR – 11. DECEMBER

Ivan Cankar
Aleksander Solženicin

   

Letošnje leto je pri nas zaznamovala predvsem obletnica Cankarjeve smrti. O njej na tem mestu ne bomo izgubljali besed. Zanimivo pa je videti, katere druge pomembne okrogle obletnice je Cankarjeva zasenčila. Ali pa tudi ne. Dovolj opazno je bilo opozorilo na mlado pesnico Fanny Hausmann, ki velja za prvo slovensko. Rodila se je pred 200 leti in je bila torej tudi Prešernova sodobnica, umrla 1853. To je bil tudi Franc Malavašič, rojen istega leta 1818; bil je pesnik, pisatelj, prevajalec in kritik, ki je dajal kulturni utrip Bleiwesivim Novicam. Pred 100 leti pa se je na Bledu rodil Karel Mauser, pesnik in pisatelj, ki ga je precej zastrla usoda političnega emigranta (umrl 1977 v Clevelandu).

Na svetovni sceni so letos odmevale obletnice univerzalnih Evropejcev – 200 let od rojstva Karla Marxa ter 100-letnici režiserja Ingmarja Bergmana in francoskega filozofa Louisa Althusserja. Izpostaviti velja, da je bila istega leta kot naša pesnica Hausmann rojena tudi angleška pisateljica Emily Brontë, ki s svojim Viharnim vrhom še danes vihari med bralstvom in v kinematografiji. Tu je še nemški dramatik Frank Wedekind, ki je umrl pred 100 leti, še prej pa s svojim Prebujenjem pomladi prebujal evropsko mladino. In Maksim Gorki, rojen pred 150 leti, ki je v veliki meri »kriv za sovjetski socialistični realizem, čeprav ga je njegova literatura presegala v več smereh.

   

***

   

A malo podrobneje se bomo posvetili nekemu drugemu Rusu, ki je bil rojen točno na isti dan, ko je umrl naš Cankar: 11. decembra 1918. Aleksander Isajevič Solženicin. Težko rečemo, da je šlo za neposredno »štafetno« dejanje, zagotovo pa gre za literata, ki sta vsak v svojem okolju poskrbela za vrhunski odmerek literariziranega razmerja med posameznikom in zgodovino. Solženicina in njegovo delo je zaznamovalo biografsko dejstvo, da je bil v povojnih letih zaprt v enem od Stalinovih taborišč, ker je med vojno izkazal nasprotovanje komunistom. Iz zapora je prišel 1956. Leta 1974 je moral zapustiti SZ, zatekel se je v ZDA, od tam pa se je vrnil 1996. Sprt z modernim brezbožnim svetom in pridigajoč tradicionalno rusko življenje s pravoslavjem kot duhovnim bistvom življenja. Umrl je v Moskvi 2008.

Ko je novembra 1962 v moskovski reviji Novi svet priobčil novelo En dan Ivana Denisoviča, se je začelo novo štetje povojne sovjetske literature. Neznani pisatelj, sicer profesor matematike, je kmalu postal svetovno ime; 1970 je prejel Nobelovo nagrado, ki je ni mogel osebno prejeti. Zgodba o Ivanu Denisoviču Šuhovu, enem od prebivalcev taborišča na severu evropskega dela Rusije, je seveda močno avtobiografska, hkrati pa prinaša vse bistvene vidike življenja v gulagih: psihološke, antropološke, politične, predvsem pa vse tiste, ki omejujejo praktično življenje. France Klopčič, brat pesnika Mileta Klopčiča, prvi prevajalec Solženicina v slovenščino (novelo smo dobili že 1964), ki je tudi sam z ženo sedem let okušal takšno ujetniško življenje v Rusiji, je v spremni besedi zapisal. »Šuhov ni postal šakal, ampak je poln duševnega takta do svojih sotrpinov. V njem se utrjuje značaj, ki ga osem let taborišča ni moglo razkrojiti.« Moč te novele je v podajanju nenavadne realnosti, kot da gre za udomačeno.

Ivanu Denisoviču so sledili romani Prvi krog, Rakov oddelek, Avgust 1914, zlasti pa velika epska sinteza sovjetske in svetovne lageraške zgodovine Otočje Gulag. Vstop v svet tovrstnega pekla se nahaja kar na začetku omenjene novele.

Kakor vselej ob peti uri zjutraj je udarec s kladivom po tračnici, viseči na štabni baraki, oznanil vstajanje. Slabotni zvoki so le slabotno pronicali skozi okno, ki so jim bile šipe pokrite z dva prsta debelim ledom. Bil je mraz in taboriščnemu pazniku se ni ljubilo dolgo zvoniti.

Zvenenje tračnice je utihnilo, za okni pa je bila gosta tema, kakor ponoči, ko je Šuhov moral na kiblo, in v šipe so silile tri svetilke, dve s taboriščne ograje, ena z dvorišča.

(…) Šuhov si je krepko zapomnil nauk prvega brigadirja Kuzjomina, starega taboriščnega volka, , ki je leta 1943 odsedel že dvajset let in ki je novemu naraščaju s fronte dejal nekoč ob ognju na prostem: »Tukaj, fantje, vlada zakon tajge. Vendar tudi tu ljudje živijo. V taborišču propadejo tisti, ki ližejo sklede, ki se zanašajo na ambulanto in hodijo h kumu ovajat.«

   

 Pripravil Peter Kolšek

      

        

Aleksander Solženicin
O avtorju
Aleksander Isajevič Solženicin (1918 – 2008) ruski pisatelj, matematik, dobitnik Nobelove nagrade za književnost leta 1970. V svojih delih je bil kritičen do sovjetskega totalitarnega režima, kateremu je nasproti postavljal krščanske vrednote in rusko tradicijo. Zaradi protirežimskega pisanja je bil osem let zaprt v taborišču in leta 1974 izgnan iz Sovjetske zveze. V domovino se je vrnil po koncu komunistične vladavine, leta 1996. Njegova najpomembnejša dela so En dan v življenju Ivana Denisoviča (1962), Prvi krog (1968), Rakov oddelek (1968) in Arhipelag Gulag (1974-1975).